Job 2

2. Poglavje

1 Zopet se zgodi nekega dne, da pridejo sinovi Božji postavit se pred Gospoda, in pride tudi satan med njimi, da se postavi pred Gospoda. 2 In Gospod reče satanu: Odkod si prišel? Satan pa odgovori Gospodu in reče: Po zemlji sem letal semtertja in vseokrog jo obhajal. 3 In Gospod reče satanu: Si li opazoval hlapca mojega Joba? Kajti njemu ni na zemlji enakega, mož je popoln in pošten, ki se boji Boga in varuje hudega; in še se drži popolnosti svoje! Ti pa si me nadražil zoper njega, da ga uničim brez vzroka. 4 A satan odgovori Gospodu in reče: Kožo za kožo, in vse, kar ima človek, da za življenje svoje. 5 Pa le iztegni roko svojo in se dotakni njegovega okostja in mesa, gotovo se ti v obraz tebe odreče! 6 Nato veli Gospod satanu: Glej, v tvoji je roki, samo življenje mu ohrani! 7 In ven je šel satan izpred obličja Gospodovega, in udaril je Joba s hudimi tvori od stopal do temena. 8 In Job vzame čepinjo, da bi se ž njo praskal, in sede sredi pepela. 9 Tedaj mu reče žena njegova: Ali se še držiš popolnosti svoje? Odpovej se Bogu in umri! 10 On pa ji reče: Govoriš kakor nespametne ženske. Dobro smo li sprejeli od Boga, a ne sprejmemo naj tudi hudega? Pri vsem tem ni grešil Job z ustnicami svojimi. 11 Ko so pa slišali trije prijatelji Jobovi o vsej tej nesreči, ki ga je bila zadela, pridejo vsak iz kraja svojega: Elifaz Temančan, Bildad Šuhec in Zofar Naamatec, in se dogovore, da ga pojdejo skupaj milovat in tolažit. 12 In ko so oddaleč povzdignili oči, ga niso spoznali; in zaženo svoj glas ter plakajo, in vsak raztrga obleko svojo in si potrese prahu na glavo proti nebu. 13 In sedeli so ž njim na tleh sedem dni in sedem noči, in nihče mu ni govoril besede, zakaj videli so, da je njegova bolest silno velika.